Uporaba napajalnih kablov ima več kot 100 let zgodovine

Uporaba napajalnih kablov ima več kot 100 let zgodovine. Leta 1879 je ameriški izumitelj TA Edison zavil juto na bakreno palico in jo navil v železno cev, nato pa jo napolnil z asfaltno mešanico, da je naredil kabel. Ta kabel je postavil v New Yorku in bil pionir podzemnega prenosa električne energije. Naslednje leto je britanski Callender izumil s papirjem izolirane napajalne kable, izolirane s smolo. Leta 1889 je britanski SZ Ferranti položil 10 kV oljno impregniran papirnato izoliran kabel med Londonom in Dartfordom. Leta 1908 je Britanija zgradila 20 kV kabelsko omrežje. Napajalni kabli se uporabljajo vedno bolj široko. Leta 1911 je Nemčija začela z razvojem visokonapetostnih kablov s polaganjem 60 kV visokonapetostnih kablov. Leta 1913 je Nemec M. Horchstedt razvil komponentno zaščiteni kabel, ki je izboljšal porazdelitev električnega polja znotraj kabla in odpravil tangentno napetost na izolacijski površini, ki je postala mejnik v razvoju električnih kablov. Leta 1952 je Švedska v severni elektrarni položila 380 kV ultra visokonapetostne kable, pri čemer se je zavedala uporabe ultranapetostnih kablov. Do osemdesetih let so izdelali 1100 kV in 1200 kV UHV napajalne kable.